Ko se starši po nekaj mesecih otrokovega življenja znajdemo pred dejstvom, da bo potrebno počasi začeti uvajati gosto hrano, se nam naenkrat postavi nemalo vprašanj, na katera želimo čimprej dobiti nedvoumne odgovore. Starši pač pri vsaki stvari želimo narediti tako, da bo »prav« in najboljše za našega otroka. 

Ko sem sama začela z informiranjem, sem se najprej srečala z ustaljenim pristopom uvajanja preko kašic, ki velja za uveljavljeno prakso še iz časa moje generacije. Ko sem raziskovala naprej, pa sem naletela še na drugačne metode, ki jih pred tem, priznam, nisem poznala in ki so mi takoj sprožile zanimanje. To, da bi se moj otrok že od samega začetka uvajanja hranil sam, se je iz nečesa nepredstavljivega počasi začelo spreminjati v prakso, ki se mi je zdela tista prava.  

Namen tega članka definitivno ni odvračanje od določenih metod hranjenja, saj za vsakega otroka obstaja njegova individualna prava pot, ki ji naj sledimo pri uvajanju hrane. Tako je potrebno poudariti, da imajo kašice mnogo prednosti. Dojenčki takšno hrano lažje požirajo, brez da bi se jim pri tem zaletavalo. Pri hranjenju natančno vidite, koliko je pojedel in s tem zagotovite, da je vaš otrok dobro preskrbljen. Sestavine lahko izberete posamično in kašico vzamete s seboj, kamor koli greste. Dodano olje zagotavlja, da vaš otrok bolje absorbira nekatere vitamine in se učinkovito nasiti. 

A medtem, ko nekateri dojenčki kašice jedo brez posebnih težav in po kratkem času zaradi tega potrebujejo tudi manj mlečnih obrokov, mnogi otroci pasirano hrano zavračajo. Eden od razlogov za to je lahko tudi dejstvo, da žlico, s katero jih hranite, dojemajo kot tujek. Če vaš otrok noče biti nahranjen na tak način, vam bo uvedba prehrane s kašicami verjetno zelo stresna.

Pediatri nenehno poslušajo “Moj otrok ne mara kaše” ali “Moj otrok želi sam jesti”. Če se vaš dojenček nenehno steguje za žlico, vam zelo verjetno s tem sporoča, da želi jesti samostojno in novo hrano odkrivati z lastnimi rokami, kar je povsem naravno vedenje.

Če kašo zavrača in zahteva vašo hrano, to verjetno počne zaradi svojega naravnega nagona za posnemanje. Ker se dojenček praktično vsega nauči s posnemanjem, želi tudi jesti tisto, kar jeste vi. V tem primeru lahko BLW (Baby-led weaning) predstavlja bolj sproščeno alternativo za vse sodelujoče.

Seveda je možno tudi, da bo vaš dojenček zavrnil tako kašo kot trdno hrano, ter še nekaj časa raje pil mleko (dojenje ali AM). Mogoče pa enostavno še ni pripravljen in uvajanje dopolnilnih živil preprosto odložite še za dva ali tri tedne oz. do takrat, ko bo za to pokazal zadostni interes.

Kdaj lahko dojenčka seznanim s čvrsto hrano?

Priporočila strokovnjakov za prehranjevanje so, da začnete uvajati čvrsto hrano nekje od 17. in najpozneje do 26 tedna otrokove starosti in hkrati nadaljujte z dojenjem. Optimalen čas začetek je pri vsakem dojenčku različen in se prilagaja glede na njegov razvoj. Na to bodite še posebej pozorni, če je bil vaš otrok nedonošenček. Mimogrede, dr. Gill Rapley, avtorica knjige ”Naj otrok izbira pot: Uvajanje čvrste hrane na željo otroka” priporoča, da uvajanja po BLW metodi ne začnete z dojenčkom, mlajšim od 6 mesecev.

Kako vem, kdaj je moj dojenček pripravljen na čvrsto hrano?

• Dojenček vas pri hranjenju pozorno opazuje in posnema vaše žvečenje.
• Steguje se za hrano in si jo vtika v usta.
• Vaš dojenček lahko z malo pomoči pokončno sedi in stabilno drži glavo. To je pomembno, da lahko dobro požira.
• Obrne se iz hrbta na trebuh.
• Refleks izplazenja jezika se je umiril, kar pomeni, da hrane ob hranjenju ne izloči takoj iz ust. To preizkusimo tako, da mu hrano z žličko damo na konec jezika in opazujemo, ali bo jezik potisnil ven ali bo hrano pojedel.

Ne glede na to, ali želite začeti z uvajanjem na klasičen način s kašicami ali se odločite za metodo BLW, na vse skupaj nikar ne glejte preveč dogmatično. Za večino staršev v vsakdanjem življenju najbolje deluje kombinacija koščkov hrane in kašic. Dokler izbirate pravilno hrano in otroka še naprej dojite oz. dodajate AM, ne morete zgrešiti. Če o čem niste prepričani ali dvomite o svojih metodah, se posvetujte s svojim pediatrom ali patronažno sestro. Najpomembnejše je, da sebi in predvsem svojemu otroku zaupate in prisluhnete, ter pozorno spremljate njegove signale.

Vita, myBamBuddy